NOVO: VLADO KRESLIN, čisti UŽITEK glasbene POEZIJE
Športna dvorana Šenčur, 1. 7. 2021

Dodaj v košarico 20.00 EUR

Klikni spodaj in si zagotovi svoje vstopnice zdaj!

DODAJ V KOŠARICO 20.00 EUR

V njegovi glasbi je nekaj, kar se zatakne vate.

»Na Kreslinov koncert gre človek tudi zato, da žene na pašo svojo melanholijo, svoje sentimente in sanjarije, da doživi vedno dopolnjene in drugačne razpoloženjske strune ubrane žive izvedbe že zdavnaj legendarnih pesmi 

Vlado Kreslin je vsekakor fenomen, morda ena najmočnejših slovenskih glasbenh institucij, izvrsten avtor in ljudski pevec par exellence, a tudi svojevrstni mislec posameznikovega in kolektivnega, morda prav slovenskega glasbenega instinkta, ki ob njegovih pesmih pride na dan tudi iz na videz povsem nemuzikaličnih duš.« (Janez Pipan, režiser)

Ko rečeš Vlado Kreslin, pomisliš na ravnice, meglo, štorklje, reko Muro, ne na nekaj nerazložljivega. Pomisliš pa tudi na upor, na idejo o človečnosti, na nenavaden rahlo grlen glas, ki izraža tisto, kar lahko izrazi violina – čisto nežnost, čisto demonskost in vse nianse vmes.

Morda ga najbolj označuje to, kar je o njem zapisal naš novinarski kolega Boris Jež: »Vladovo dušo naseljuje cesta, ki ni Route 66 Jacka Kerouaca ampak prašen vaški kolovoz, ki vodi od znanega k neznanemu. Cesta postaja Vladov tretji zaščitni znak poleg črne kitare in črnega klobuka, ki ga lahko vriše v svoj družinski grb.«

Cesta, črna kitara in pesem. Nič čudnega, da se je Miran Zupanič, avtor dokumentarca Poj mi pesem odločil za osnovno pripovedno nit – cesto. Vlado nas dobesedno pelje skozi zgodbo svojega življenja, sedi v avtomobilu, za volanom je človek najbolj iskren, vedo režiserji, ker mora misliti na vožnjo, ne na to, kako bo kaj povedal. In tako padajo in padajo besede, zgodbe, ki ganejo do solz, otroška prijateljstva, podobe, beltinška banda s sivimi klobuki, koncerti, ki jih preseneti dež in so pod odrom živobarvni dežniki, ki se pozibavajo v ritmu Od višine se zvrti.

Trubadur, bard, ljudski poet

»Vlado Kreslin je podobne vrste pesnik, kot sta Bob Dylan ali Leonard Cohen. Opazuje svet, svoj srčni utrip uglasi z njegovim, se potopi vanj in vedno znova mavrično magmo sveta spreminja v pesmi,« je pisatelj in urednik na TVS Jani Virk zapisal v spremni besedi zbirke kratkih zgodb in poezije Zakartana ura.. Primerja ga z vagabundom, trubadurjem, podobno kot Miljenko Jergović v bosanskem prevodu zbirke poezij Namesto koga roža cveti.

Kreslin ima za sabo več zbirk poezij, številne so doživele prevode v druge jezike, njegova glasba prevoda ne potrebuje. In zaradi glasbe tudi pesmi ne. »Vlado Kreslin ni le ustvarjalec prepoznavnih zvočnih pokrajin, ampak svojo rockersko intuicijo usmerja tudi v pisanje besedil, je v Kreslinovi zbirki poezije Vriskanje in jok zapisal pesnik Aleš Debeljak. »V več kot polovici objavljenih besedil ne gre le za minljive songe, ki ne zdržijo brez arhitekture zvokov.«

Vsi tisti, ki so mu blizu, že od začetka njegove kariere govorijo o isti stvari: da je Vlado nekdo, ki ga prepoznajo vse generacije, da je bard, ki poezijo poje tako, da se poezija približa tistim, ki jim je namenjena, ljudem.

Njegovi tradicionalni koncerti v Cankarjevem domu so nekaj posebnega. Na vsak njegov gib, trzljaj glasu, premolk občinstvo vzvalovi. Iz ljudi pod odrom je vzgojil zelo senzibilen instrument. In vedno jim ponudi zgodbo z natančno začrtano dramaturgijo, s podobami, atmosfero, svetlobo. Rad ima zgodbe, te so bile vedno z njim, ko je odraščal, v brivnici, ob reki, pri čevljarju … zato ve, da vsi potrebujemo zgodbo, tudi na odru; specifično, takšno, kakršen je sam, spontano in nadzorovano hkrati, polno radosti, tudi norosti, divjosti, a hkrati goste melanholije.