Včasih se je v življenju treba ustaviti, globoko vdihniti, dobro razmisliti, se osredotočiti na cilj, zbrati pogum in se odločiti. Nina Pušlar je vse to naredila lani, pozitivno energijo usmerila v ustvarjanje, s polnimi Križankami in novo ploščo, s katero je dokončno pospravila del svojega življenja, pa je končala ta proces. In kako se leto pozneje znajde v koži odločne, samozavestne, emancipirane 30-letnice, ki drži niti usode trdno v svojih rokah?

 

Malo bolj pozorno vas spremljam od konca minulega leta, ki je bilo za vas kar prelomno: prevetrili ste zasebno življenje, osvežili ekipo, se poslovili od dvajsetih let … Zakaj ravno zdaj in kako ste zadovoljni z rezultati svojih odločitev?

Mislite, zakaj sem se ravno zdaj odločila za slovo od dvajsetih let? (smeh)

Mogoče to še najmanj …

Saj se še nisem. Nič od tega ni bilo načrtovano, razen to, da sem slutila, da bom kmalu stara 30 let. (smeh) Vse drugo pa se je dogajalo povsem v toku življenja, na podlagi odločitev, ki so bile posledica mojih želja po spremembi, po malo drugačnem delu in življenju. Po določenem času skupaj je normalno, da imaš lahko drugačne poglede na delo, ustvarjanje, življenje. Z ljudmi okoli sebe moraš deliti iste cilje, isto radost, isto veselje do istih stvari. In če se to začne ločevati, je bolje, da gre vsak svojo pot. Po malo več kot letu dni se počutim zelo dobro in naj tako tudi ostane.

Za take odločitve je treba v sebi najti navdih in moč. Od kod ju črpate: iz pogovorov s prijateljicami, berete, hodite na delavnice?

Predvsem moraš najprej sam pri sebi razčistiti, v katero smer se boš obrnil. Ko takšna odločitev dozori v glavi, potem je zame pravi čas za spremembo. Seveda je normalno vprašati za nasvet, tudi sama se pri takih rečeh posvetujem in vprašam za mnenje, na koncu pa sem jaz tista, ki mora narediti korak. Pomembno je stati za odločitvami, ki jih sprejemam, tudi če so … Ne bi rekla napačne. Ker ne gledam na odločitve kot pravilne in napačne, ampak na takšne, kot so in kot sem jih sprejela tisti trenutek. Če pogledam nazaj, morda kakšne odločitve, ki sem jo sprejela pri 15 letih, zdaj ne bi sprejela, a tega ne vidim kot napako. Takrat in s takratnimi izkušnjami sem se odločila, kot sem se, in tako je bilo prav. In zdaj ni nič drugače.

Gurujev osebne rasti z Instagrama in Youtuba torej ne spremljate?

Predvsem sem veliko brala. Zdaj malo manj, ker nimam toliko časa, si pa z branjem velikokrat zbistrim misli. Rada berem. Veliko tudi avtobiografije ljudi, ki so mi všeč, katerih življenje mi je všeč, njihova karizma in energija, ki jo izžarevajo.

Kakšna je emancipirana Nina Pušlar? Zveni malo klišejsko, a zdi se, da ste iz simpatične punce zrasli v samozavestno žensko, ki ve, kaj hoče, gre in to tudi doseže.

Kaj pa vem … Pride trenutek, ko moraš stvari vzeti v svoje roke. Nekaj podobnega sem prestajala, ko sem imela 15 let, čeprav so bile takrat okoliščine drugačne. Očitno prihajajo prelomnice v mojem življenju na 15 let … Kaj me potem čaka pri 45!? (smeh) A mi to ni težko in sem pripravljena tudi na trenutke, ko mogoče ni najbolj preprosto. Pa saj to je nekaj povsem življenjskega. Sicer sem zadnje leto pogosto slišala, da so spremembe edina stalnica v življenju. Spremembe so dobre. Kakorkoli je na začetku vse videti zoprno, čudno, težko, neznano … lahko prinesejo v življenju tudi veliko lepih stvari.

 

Pa imate občutek, da imate zdaj življenje in kariero bolj v svojih rokah, da vse bolj poteka tako in takrat, kot in ko želite sami?

Predvsem poteka tako, kot se sama odločim, in za to tudi prevzemam odgovornost. Prej je bilo naše delo nekoliko drugačno, a še vedno lepo in posebno in mi je takrat ustrezalo. To mi je prineslo veliko lepih stvari in izkušenj, marsikaj sem se naučila. Mogoče je pomembneje kot to, da imaš stvari pod nadzorom, izbrati prave sodelavce. Super je, ko imaš ob sebi ljudi, s katerimi ti je lepo delati, ki ti odpirajo nova, drugačna obzorja in ti kaj ne nazadnje tudi olajšajo.

Kaj vam je najtežje?

Vedno sem imela svojo zgodbo in z ekipo smo se osredotočali na koncerte ter vse drugo ustvarjanje, snemanje, medijske aktivnosti, izdajanje pesmi, spotov, plošč … gradili okoli tega. Da lahko snemam in predstavljam svoje pesmi ter jih pojem na odrih, je zame še vedno veliko darilo. Vesela sem, da je tako, da imajo ljudje že ves čas radi moje pesmi, hkrati pa ima vse to ogromno ozadja – vztrajnosti, potrpljenja in predvsem veliko ljubezni do tega, kar počneš.

To delate že ves čas, bolj sem ciljal na to, da ste zdaj tudi organizatorka, menedžerka …

Pa saj nisem … imam krasne sodelavce, vsak je izjemen na svojem področju in res ogromno odtehta, kadar lahko z njimi soustvarjam in z njimi vse svoje ideje ter želje postavimo še na višjo raven. Tako je na koncertih in v studiu.

Bi bilo kaj lažje, če bi bili moški? Poslovni del glasbe je še vedno predvsem moški svet, ženske pa so hitro označene kot »pasje«.

(smeh) Drži, ni to v ženski naravi. Zato sem na trenutke bolj kot »pasja« malce utrujena, a se trudim ne pasti pod vpliv razmišljanja, da je pretežko. Vse se da in prav zato v tem poslu nisem sama in imam v ekipi predvsem moške glave.

Ste trmasti?

Manj, kot sem bila. (smeh) Bila pa sem zelo trmasta. A se mi zdi, da mi je to v najstniških letih prišlo pogosto prav, na trenutke pa me je seveda tudi teplo. Včasih ne bi popustila za nič na svetu, zdaj pa priznam, da čedalje bolj. Očitno to prinesejo leta in ljudje, ki pridejo v tvoje življenje.

Kako pa vse te spremembe vplivajo na vašo glasbo? So besedila kaj drugačna?

Zelo sem vesela, da smo posneli album, ker sem z njim končuje zanimivo poglavje mojega življenja. Baje je treba stvari, ki se jih lotiš, dokončati in ugotovila sem, da je res tako. Takrat jih lahko zares spustiš. Album je nastajal vse od leta 2016, ko smo ustvarili skladbo To mi je všeč. Zdaj, ko je to za mano, si bom vzela nekaj premora od studia in ustvarjanja pesmi, ker si je po tako dolgem intenzivnem obdobju ustvarjanja treba vzeti odmor. Potem bo, verjamem, prišel nov navdih. Lani sem prelomila tudi z miselnostjo, da je treba vsak dan vaditi in peti. Tempo je bil tako intenziven, da sem se malo iztrošila. Ko sem to malce opustila, kar nekaj časa nisem mogla prestopiti praga svoje vadnice in, priznam, še vedno se zelo boriva. (smeh) Zadnjič sem tam po daljšem času pela in igrala klavir za svojo dušo in to je tisto, kar šteje, kar je pravo.

Sporočila vaših pesmi so bila vedno pozitivna, zdaj pa se mi zdi, da so tudi motivacijska: poslušalce nagovarjate, naj zagrabijo življenje, naj si upajo in uresničijo svoje sanje.

(smeh) To je povezano z duhom naše ekipe. Kolikor smo se trudili »zbežati« stran od tega, nas je ves čas vleklo nazaj. Ko sem doma poslušala pesmi in zaprla oči, so bile teme, o katerih bi želela peti, hitro tukaj. Posledično so v studiu in zunaj njega nastajala besedila. To sem očitno morala dati ven iz sebe, seveda pa je lepota glasbe ravno v tem, da vsak najde nekje košček zase. Včasih je težko, ko deliš z drugimi del sebe, a po drugi strani je to tudi lepo, najlepše.

Zakaj mogoče celo večina ljudi ne zmore zbrati moči in poguma ter uresničiti svojih ambicij?

Ker je mogoče najbolj preprosto biti v še tako neudobni coni udobja. Tudi sama sem imela večkrat pomisleke, a sem vedno stremela k svobodi. Svobodi v glavi in tem, kar počnem. Zbrati pogum za pomembne stvari v življenju je vedno težko. Ko sem šla pri 16 letih od doma, je bilo težko, pa hkrati tudi ne. Taki koraki, s katerimi se srečujemo vsi, so videti težki in komplicirani, a potem, ko greš in narediš premik, ugotoviš, da lahko tudi niso.

 

Najdaljši čas, ki ste ga po zmagi na Bitki talentov pred 14 leti preživeli brez glasbe in nastopanja?

Kakšen mesec že. Dva pa zagotovo ne. (smeh) Včasih sem se bojevala s tem, saj mi je bilo težko že ob misli, da bom mesec dni brez nastopov. To mi je preprosto lepo početi, a tisti januar po napornem decembru je tudi super, ker si lahko vzamem čas za dopust in še druge stvari, ki jih rada počnem. Zdaj sicer že dve leti nisem prav veliko potovala, ker je ob tem tempu tudi biti doma lepo. Je pa super zamenjati okolje in čisto odklopiti vsakdan. Super je iti, si vzeti čas … Nazadnje mi je ta mesec premora tako hitro minil, da priznam, da sem si zaželela, da bi trajal še en mesec! (smeh) Je pa tudi res, da po premoru vedno komaj čakam, da grem spet na oder in lahko pojem.

Ta intervju bomo brali po izidu plošče in koncertu v Križankah. Kaj boste počeli po tem?

Ne grem še na dopust. Nadaljujemo promocijo plošče in koncerte vse do konca leta. Zelo sem uživala v poletni turneji po gradovih in dvorcih. To bi z veseljem še kdaj ponovila, mogoče v malo drugačni izvedbi. Po koncertu v Križankah se bomo z ekipo zagotovo podružili in poveselili, saj je za nami res lepo lepo leto, polno ustvarjanja nove glasbe in odličnih koncertov.

Znate uživati v svojih uspehih?

Sicer tega ne vidim kot uspeh, a ko so za nami takšni koncerti, sem zelo ponosna na to, kar smo dosegli. Enako je z izidom novega albuma. Kakšna je plošča, ne bi ocenjevala. Ko smo jo ustvarjali, smo zelo uživali in dali vsak svoj maksimum. In ja, znam se ustaviti in pogledati nazaj. Zdaj bo končno tudi čas, da v miru pogledamo fotografije ter videoposnetke z grajskih koncertov in malo obudimo spomine, kako lepo smo se imeli na odru in z občinstvom.

Objavljeno v reviji Obrazi št. 9, 12.8.2019, fotografije: Nejc Fon in Sara Kos